Menu

Odmevi

Mediji o nas:

URAR KI ŽIVI IN DELA Z MEHANSKIMI URAMI

Ko človek pride k ljubljanskemu urarju Hübscherju, ga najprej pozdravijo ure vseh mogočih oblik in zvokov. Z vseh koncev nekaj tiktaka, oglašajo se kukavice, bijejo zvonci, cingljajo miniaturne lajnice, skrite v drobovju ur, nihajo nihala.

Mojster dvigne pogled od ure, ki jo ravnokar popravlja, si popravi očala in si ogleda novo mehansko bolnico, ki je prišla v njegovo delavnico.

»Stranka prinese stensko uro. Najprej pogledam, ali ima vse dele. Nato ocenim, kaj se je z njo dogajalo: zakaj je dvajset let stala? Jo je kdo uničil in je nihče več ni mogel popraviti? To je lahko problem. Težava je, če je uro kdo popravljal, a ni vedel, kaj je treba narediti, in je uničil še tisto, kar ni bilo pokvarjeno. To je pa že težje popraviti. Laže je popraviti uro, ki se je izrabila zaradi delovanja. Tam za vsak ležaj veš, v katero smer se bo obrabil, kam ga sila pritiska, in prav tam iščeš napake, drugače pa iščeš napako od zoba do zoba. In tega je veliko. Če ima ura dvesto delov in je treba vse pregledati…«

svoje delo na hitro oriše urar Jurij Hübscher.

12

S stranko se odločita, kaj hoče imeti od ure. Nekaterih zunanjost niti ne zanima, glavno jim je, da bo tekla in da bodo imeli neki spomin. Drugi si želijo več: če spoliraš medenino, mora biti lepo tudi ohišje.

»Trudim se restavrirati uro po metodah, kakršne so uporabljali v njenem času. Pri bidermajerski na primer se točno ve, da je bil les pozlačen z zlatimi lističi na polimentni podlagi, kovina je bila galvansko zlatena s čistim zlatom, brez podlage, les je bil lakiran s šelakovo polituro in tako naprej.«

V Sloveniji se težko izve, kako so bile stare ure narejene oziroma kako jih restavrirati, pravi Hübscher, ki se s to izginjajočo obrtjo samostojno ukvarja že skoraj trideset let.

»Tukaj ti še na tečaju nočejo nič povedati, medtem ko ti v Nemčiji z veseljem povedo vse. Zakaj se to skriva? Pred časom sem imel mizarja, ki se je v garaži ukvarjal z urami, pa sem ga prosil, naj mi pove nekaj fint, recimo, za šelakovo polituro. ‘Ah,’ je rekel, ‘veš, kaj, kar pasto za čevlje vzemi, pa malo namaži in bo ravno tako dobro…’«

01

 S tovrstnim urarstvom se da preživeti, pravi, obogateti pa ravno ne. Naslednika še nima, ima pa načrt, da bi iz njegovega lokala naredili delovni muzej.

»Sem eden zadnjih pri nas, ki nadaljujejo takšno tradicijo, pa bi rad ohranil delavnico kot nekakšen živi muzej. Ne muzej, kakršni se dandanes odpirajo za vsakim vogalom, ampak delavnico, ki bi živela naprej.«

Notri bi se še kaj delalo, organizirale bi se učne delavnice, prirejale tematske razstave. Veliko ljudi ima stare ure, pa niti ne vedo, kako jih je treba vzdrževati, na kaj je treba paziti.

»Vsi so mi rekli, da je to super ideja, a tega ne morem delati na svoje stroške. Potreboval bi le malo občinske podpore, vendar so vmes vedno prišli kakšni drugi projekti,«

razlaga Hübscher in napoveduje, da bo spet poskusil.

14

 Tri generacije urarjev

 Jurij Hübscher izhaja iz urarske družine: urarja sta bila že njegov oče Jani in ded Ivan.

»Moj ded je začel pred drugo svetovno vojno, okoli leta 1930. Delal je pri velikih nemških družbah z velikimi delavnicami, kjer je naenkrat delalo po dvajset urarjev. Bil je zelo sposoben, delal je najbolj fina dela. Od šefa je zahteval višjo plačo, a mu je ta rekel, da mu je ne more dati, saj ima samo še on višjo plačo od njega. Zato je šel na svoje,«

v svoji delavnici, obkrožen z neštetimi urami, njihovimi sestavnimi deli in urarskim orodjem, razlaga Hübscher.

Njegov ded je leta 1936 z draguljarko Ano Božič odprl lokal na Šubičevi ulici v središču Ljubljane.

»Med vojno je še delal, po vojni pa so lokal nacionalizirali, gospa je odšla v tujino. Okoli petdesetega leta je dedek na Bregu odprl lasten lokal.«

In urarstvo je tu še sedaj.

Na kovinarski šoli v Celju je nekoč obstajal oddelek za zlatarje, urarje, optike in graverje.

»Včasih je bilo kar nekaj učencev: ko sem se jaz učil, smo bili samo še štirje, sedaj pa že več let ni nobenega,«

pripomni Hübscher.

»Kakor kaže, gredo ti poklici sedaj le še iz roda v rod: mene je izučil še dedek. Urarstvo, kakršno se grem jaz, se pravi, popravila mehanskih in starih ur, je v dobi potrošništva, ko se gleda samo na ceno, mukotrpen posel. Silnega navala na urarstvo ravno ni. Vsakih pet let se najde kdo, ki ga poklic zanima, vendar se hitro odloči za kaj drugega.«

07

 Čar mehanskih ur

 Popolnoma točne mehanske ure ni. Nanjo vplivajo temperatura, pritisk, vibracije, vse mogoče. Treba se je sprijazniti, da jo je treba vsak dan naviti in naravnati.

V praksi pa je tako: lahko imaš švicarsko uro Rolex, ki na dan zamudi za šest sekund, pa rusko Start, ki gre narobe le za eno sekundo, pravi Hübscher.

»Nekateri ljudje so postali bolj ozaveščeni in spet nosijo mehanske ure namesto baterijskih, tako da je tovrstnega dela spet malo več. A v zadnjih desetih letih sem zlasti pri ročnih urah opazil izrazit upad. Budilk skoraj ni več: ljudje se zbujajo z mobiteli,«

Hübscher analizira razmere na trgu.

»Nobena tehnologija ne more zamenjati občutka mehanske ure. To so unikatni izdelki, vsaka ima svojo zgodbo,«

zažari Hübscher.

»Oddajajo zvok, tiktakajo, bijejo, nekaj se premika. To so stvari, ki dajejo prostoru življenje. In zato jih ljudje še vedno imajo.«

V mehanizmih ur je polno zobatih kolesc in gibljivih delov, ki jih je treba občasno očistiti, podmazati in umeriti na novo, pojasnjuje.

Ura ima lahko mehanske poškodbe: če pade na tla, lahko poči os nemirke, zlomi se navijalna os, razbije se steklo, poči pogonsko pero. Poleg tega se z leti izrabi material, recimo ležaji ali osi, pri pozlačenih urah pa lahko odpade pozlata.

Hübscher zato sodeluje s celo vrsto mojstrov, ki res obvladajo svojo obrt:

»Pri stenskih urah moraš sodelovati z mizarjem, rezbarjem in zlatarjem, kovinopasarjem, kovinostiskarjem.«

Marsikdaj je treba improvizirati, pravi, ko spregovoriva o rezervnih delih.

»Z ljudmi iz Stuttgarta, ki mi pošiljajo dele, imam že dolga leta zelo dobre odnose; včasih mi tudi oni pomagajo, da kakšnega izvohamo. Dostikrat sem se obrnil tudi neposredno na urarje v Avstriji in Nemčiji, da smo skupaj našli kakšen del. Pri popravilu Eblove ure, denimo, je bilo treba naročiti neke dele. Klical sem v Švico, pa so mi rekli, da z Rusijo ne poslujejo…«

 Novi časi

 

»Ko so se v sedemdesetih letih pojavile prve elektronske ure, je moj dedek stranke z digitalnimi urami kar nagnal iz delavnice: ‘Tam so vrata. Ven!’ Prav spodil jih je,«

se v smehu spominja Jurij Hübscher in doda:

»’To je smrt, to ni ura,’ je pravil. Sploh jih ni mogel sprejeti,«

Njegov dedek je bil specialist, tudi posebnež, pravi. Balančne osi je stružil kar iz špic za dežnike. Včasih se jih namreč ni dalo dobiti, ur za popravilo pa je bilo ogromno.

Sedaj je drugače: baterijo ti zamenjajo za vsakim vogalom. Stvari se pač malo spreminjajo, dodaja.

11

 Jurij Hübscher zamenja tudi kakšno baterijo v elektronski uri.

»Seveda, saj popravljam vse. Res pa je, da najnovejših ur, ki prinašajo multikomplikacije, raje ne. Specializiral sem se bolj za starine, za kompletne obnove. Imam pač veselje s tem. Uživam, ko mi prinesejo kaj razpadlega in čez tri mesece iz tega nastane super lepa ura. Nekateri ljudje znajo to ceniti.«

 Staš Ivanc

Klasično urarstvo izumira, ugotavlja Jurij Hübscher, šestinštiridesetletnik, zakopan med stare ure bistveno starejšega letnika, kot je on sam. In ker se mu ne zdi prav, da bo ta obrt izginila s seznama obrti, pomembnih tudi za Slovence, in si čez petdeset let naši zanamci zato sploh ne bodo več znali predstavljati, da so nekoč ure, ko so se pokvarile, dali v popravilo v urarsko delavnico, pa tudi tega ne, kako in s čim so se urarji lotili popravil, bi svojo malo delavnico, ki na Bregu ob Ljubljanici domuje že celih štiriinsedemdeset let, rad spremenil v neke vrste živ muzej.

Živ zato, ker v njej še vedno popravlja ure, in to tako, kot sta ga učila oče in ded. Začetnik urarstva Hübscher je namreč njegov ded Ivan, ki se je obrti izučil v takrat zelo znanih urarskih delavnicah Suttner na Prešernovi ulici in Škopek na Mestnem trgu 20. Urarstvo je bilo v letih, ko je on začenjal svojo pot, pomembna obrt, in urar je sodeloval s celo vrsto drugih obrtnikov – mizarji, kovinopasarji, zlatarji, restavratorji, kovinostiskarji in drugimi –, katerih dela danes tako rekoč ne poznamo več, čeprav še delajo. Jurij jih pri obnovi res starih ur pogosto prosi za pomoč, ker delov, ki jih potrebuje za oživitev starih lepotic, ni več mogoče kupiti, ampak jih je treba izdelati ročno.

Ivan Hübscher je po nekaj letih dela pri urarskih mojstrih premogel toliko znanja in ambicij, da je krenil na lastno urarsko pot. Z Ano Božič sta na Čopovi sredi Ljubljane odprla urarstvo in zlatarstvo. In ko je po vojni ona šla svojo pot, je tudi on ubral svojo.

Na Bregu 2 je najprej izučil svojega sina Janija, potem pa mu je pred smrtjo nekaj znanja uspelo prenesti tudi na vnuka.

»Imel sem srečo, da me je izučil ded, čeprav je bil uk včasih presneto težak.«

Tako je na primer vnuk že kar prvi dan moral sestaviti uro s štirimi koleščki, ki jo je bil ded prej razstavil.

»Cel dopoldan sem porabil, da sem jo spravil v red.«

 A mu znanje, ki si ga je nabral v takih, včasih tudi mučnih učnih dneh, pride zelo prav tudi danes, čeprav, kot pravi, znanja ni nikoli dovolj; še posebej takrat ne, ko se odločiš, da boš kakšno uro izdelal kar sam.

 Plečnikova ura

Jurij Hübscher, ki je brez nadzora deda in očeta na svojem od leta triinosemdeset, se je izdelave ure lotil že dvakrat. Prvič pred petimi leti, ko si je vbil v glavo, da bo izdelal »slovensko uro«. Plečnikova urarska umetnina, katere fotografijo je ob pomoči strokovnjakov našel v muzeju moderne umetnosti na Dunaju, se je zdela ravno pravšnji izziv. S tem zadržkom, da je bila na voljo zgolj ena sama fotografija in nekaj skopih podatkov. Ta na primer, da sta uro po Plečnikovem načrtu leta 1903 izdelala dva mizarja na Dunaju, in sicer v kompletu s pohištvom, kakor je bilo v tistem času v navadi. Podatek o tem, kdo je bil naročnik kompleta iz orehovega lesa z bogatimi intarzijami iz javorja in reciklirane slonovine, se ni ohranil.

Plecnikova ura

»Ura mi je bila všeč, ker je še danes moderno oblikovana in ker je dodelana do zadnje podrobnosti. Poleg tega je to prva ura, za katero je načrt naredil Slovenec. Čeprav sodi v obdobje secesije, je nadčasovno moderna, saj razen geometrijskih okraskov nima ničesar skupnega s secesijo. Ko sem videl fotografijo, se mi je zdelo, da ne bo težav, da je ura enostavna, ko pa sem se lotil dela, sem hitro ugotovil, da bom imel vse prej kot lahko delo.«

Zataknilo se je že pri mizarjih, saj je večina, ki jih je skušal pritegniti k delu, rekla, da je takšno uro, kot je na fotografiji, nemogoče narediti. Zatikalo se je pri izdelavi številčnice in Jurij Hübscher jih je naredil vsaj kakšnih sto, preden je bil zadovoljen. Težave so bile z mehanizmom pa s tečaji, a se je na koncu vse srečno izteklo in iz njegove delavnice sta vsako leto v zasebne zbirke romali dve njegovi povsem ročno izdelani repliki Plečnikove ure.

Skupaj jih je naredil deset. Eno je kupila vlada in jo podarila Svetu Evropske unije kot spomin na predsedovanje Slovenije Svetu EU.

Takrat ko se je pečal s Plečnikom in njegovo uro, je bil zazrt v preteklost, zadnje čase njegove misli zaposluje prihodnost. Z umetnikom Aleksijem Kobalom sta se namreč lotila izdelave talne ure, ki ni posebna samo zato, ker jo bodo v neki slovenski galeriji vgradili v tla in bo tam kazala točen čas, temveč tudi zato, ker se čičke čačke, brez kakšnega posebnega reda posejane po uri, takrat ko se kazalca pokrijeta, razporedijo tako, da se na uri prikažeta podobi dečka z lutnjo in deklice s harfo.

ura4

»Ta ura bo dala pečat prostoru,«

pravi mojster, ki mu je kar malo žal za časi, ko je bila ura še duša prostora in ji moderno oblikovanje še ni vzelo tega privilegija. Saj ne da bi mu manjkalo dela, tega je vedno dovolj, ker na njegovo mojstrstvo prisegajo številni slovenski zbiralci starih ur. Dejstvo, da zna Jurij Hübscher starim nedelujočim uram vdihniti novo dušo in jih znova spraviti v tek, je pač naredilo svoje.

A če bi ob vsem tem, kar počne v svoji delavnici, pogosto pa tudi zunaj nje, ko išče rezervne dele ali pa se ukvarja s tem, kdo bi mu jih lahko izdelal, mislil na denar in ne na to, da se ima s strankami pravzaprav fino, pa da se vsak dan nauči kaj novega, saj se tudi v urarstvu pojavljajo vedno nove napake, nekatere zaradi nestrokovnih popravil, druge pa preprosto zato, ker prihajajo na trg nove, unikatne ure, bi bila vrata Urarstva Hübscher na Bregu 2 že zdavnaj zaprta.

 In morda bi takrat lastnik dobrih štirideset let stare ročne ure, ki jo je dobil v dar od stranke in še vedno točno kaže čas, lahko večkrat sedel na svoj motor in se z njim odpeljal v neznano. Motociklizem je namreč njegova druga strast. Takoj za urami.

 Branka Grujičić

Še nekaj povezav do novic, v katerih je govora o obrti urarstva:
Delo.si
Mladina.si
Siol.net
DomaVLjubljani.com